Naše okolje

Nova Zelandija je majhna otoška država, ki je nastala pred približno 80 milijoni let, ko se je ločila od Avstralije, med njima pa je danes skoraj 2000 kilometrov oceana.

Velik del neokrnjene narave Nove Zelandije je poraščen z avtohtonim gozdom. Zmerna klima in skrajna oddaljenost otokov sta povzročili razvoj povsem edinstvenih živalskih in rastlinskih vrst. Od 2000 avtohtonih rastlinski vrst jih približno 1500 ne najdemo nikjer drugje na svetu. Zdi se, da so preživele tiste rastline, ki so tvorile biološko aktivne snovi, ki so pripomogle k zdravju in daljši življenjski dobi opraševalcev, od katerih so bile odvisne. S tem so populacije žuželk in ptic zacvetele, kar je zagotovilo stabilno prihodnost teh rastlinskih vrst.

Maori, ki so na novozelandske obale prispeli leta 700 n. št., so bili prvi, ki so odkrili, da so te snovi blagodejne tudi za ljudi. Poznavanje krepilnih moči novozelandskih avtohtonih rastlin in morskih živali predstavlja osnovo t.i. Rongoa Maori – tradicionalne medicine, s katero Maori zdravijo še danes.

Evropski naseljenci, ki so prispeli na Novo Zelandijo v začetku 19. stoletja, so pogosto živeli v naseljih daleč od zdravnikov, in tako so začeli ceniti na videz “čudežne moči” zdravil Maorov in avtohtonih rastlin, s katerimi so bili obdani.

Ti prvi naseljenci so bili tisti, ki so s seboj prinesli domače čebele, ki so zbirale nektar v avtohtonih gozdovih, zlasti pri grmu manuka, ki v divjini raste po vsej Novi Zelandiji. Čebele nektar koncentrirajo, pri tem pa nastane manuka med, zaradi katerega so zdravilne lastnosti novozelandskih avtohtonih gozdov postale bolj dostopne za vse.

Manuka med je pritegnil pozornost profesorja Petra Molana iz Univerze Waikato pred več kot 30 leti, njegovo delo pa je potrdilo, da manuka med zavira številne patogene mikroorganizme, vključno z bakterijami, ki so odporne na antibiotike.